Soška postrv
Soška postrv ima vse značilnosti postrvje vrste. Odrasla riba ima podolgovato, valjasto telo z veliko glavo in močnim korenom repne plavuti. Ustna reža sega čez oči v ustni duplini pa so močni zobje. Repna plavut je rahlo zarezana. Po telesu je marmorirana v dveh osnovnih barvah: svetlejši - rumenkasti do sivkasti ter temnejši - rjavi do olivni. Po celem telesu so nad pobočnico od začetka repne plavuti do glave rjavosivkaste pege, ki se združujejo v vijugaste linije, prekinjene s svetlimi, srebrnosivimi vijugastimi linijami. To prepletanje daje značilen marmoriran vzorec, kakršnega nima nobena druga ribja vrsta pri nas. Včasih zaznamo po bokih rahlo bakreno ali rožnato barvo, ki poteka po celotni dolžini trupa. Marmoriranost je moč opaziti tudi na škržnih poklopcih. Značilnost čiste soške postrvi tipa Idrijca pa je, da se rdeča barva pojavlja tudi v obliki piki in peg, ki so prisotne po celi črti pobočnice in tudi po bokih. V predelu med hrbtno plavutjo in tolščenko so drobne rdeče pege tudi izven pobočnice. Zelo pogosto so pike prisotne tudi na tolščeniki ter na zgornjem in spodnjem robu repne plavuti. Danes veliko ribičev smatra ( zmotno) soško postrv kot marmorirano postrv brez rdeče pigmentacije (pik) kar je v primeru soške postrvi tipa Idrijca povsem zmotno.
Soška postv je riba spremenljive velikosti, odvisno od njenega življenskega okolja in hrane. V zgornjih predelih voda zraste komajda do dolžine 30 cm ali pa morda nekoliko več, medtem ko v spodnjih delih voda z veliko globokimi tolmuni in obilico hrane, doseže dolžino preko enega metra.
Soška postv se tako kot druge postrvje vrste prehranjuje s hrano živalskega izvora. Pri manjših primerkih je delež zračne hrane pomemben medtem, ko so večje ribe kanibali in jedo druge ribe.
Soška postrv se drsti pozno jeseni ali pozimi. V naših vodah se drst začne že proti koncu novembra in decembra. Najraje se drstijo ponoči v bližini svojega okolja, se pa podajo tudi v pritoke. V dobrih razmerah soška postrv spolno dozori v tretjem letu starosti. Plodnost soške postrvi je razmeroma majhna saj znaša število iker od 1100 do 2200 na kilogram telesne teže.
Ker pa se soška postrv brez težav križa tudi s potočno postrvjo najdemo v naših vodah tudi križanke. Zardi intenzivne skrbi za čisto soško postrv tipa Idrijca je postala potočna postrv nezaželjena in je ne vlagamo v vode.
Z uspešno gojitvijo čiste soške postrvi v naši ribogojnici skrbimo, da je populacija avtohtone postrvi v Idrijci dokaj številčna. Soška postrv je v naših vodah dokaj dobro zaščitena saj jo lahko lovimo le z muharjenjem. Na en lovni dan je dovoljen uplen zgolj ene soške postrvi dolžine nad 50 cm.
Soško postrv najuspešneje lovimo na potezanko v zgodnjih jutranjih urah, manjše pa tudi na suho muho. Soška postrv je za večino ribičev zelo zaželjena riba, jo je pa dokaj težko ujeti. Je zelo previdna in pri lovu nanjo moramo uporabiti drugačno tehniko kot pri lovu šarenke ali lipana. Večino dneva preždi v skritih delih tolmunov, pod koreninami, kamni ... Iz svojega dnevnega skrivališča se prikaže ob zatonu dneva, ko se pripravlja na lov. Zlasti večji primerki so predatorski.
Ribiška družina Idrija priporoča ribolov po sistemu ujemi in spusti. Fotografiranje ali snemanje je dovoljeno ob ne preveliki izpostavljenosti ujete ribe.
