Med aktualnimi vprašanji, ki v zadnjih letih zaposlujejo slovenske in tudi idrijske ribiče, se na vidnih mestih pojavja in obravnava tema, nakazana v gornjem naslovu. Ribiči, tako ljubitelji kot strokovnjaki, se na raznih sestankih in posvetih soočajo z dilemo: potočna ali soška postrv?
Različne poglede in tudi polemike sprožijo zlasti vprašanja, na kakšen način, kako hitro in v kolikšni meri nadomeščati eno ribjo vrsto z drugo.V dnevnem časopisju lahko sledimo omenjeni tematiki zlasti zadnjih pet let. Osrednji slovenski dnevnik Delo je na primer 26. novembra 1992 poročal o pomembnem sestanku, ki se je odvijal v Kobaridu dan poprej. V Kobaridu so se namreč 25. novembra 1992 pogovarjali predstavniki primorskih ribiških družin s strokovnjaki ljubljanskega zavoda za ribištvo. Beseda je tekla o gospodarjenju s sladkimi vodami ter o skrbi za ohranitev avtohtonega ribjega življa v njih. Največ pozornosti so namenili avtohtoni in najbolj plemeniti ribji vrsti jadranskega porečja, že skoraj izumrli soški postrvi. Z vzrejo mladic in odraslih soških postrvi so se leta 1992 ukvarjali v ribogojnicah v Kobaridu, Mostu na Soči in v Solkanu.
V Delu z dne 26. novembra 1992 lahko preberemo: “Dogovora o tem, da naj bi v Sočo in njene pritoke dosledno vlagali predvsem soške in prepovedali vlaganje potočnih postrvi, ki ne sodijo v primorske reke, se bodo morali poslej držati tudi člani idrijske ribiške družine. Le-ti so se namreč s svojim novim vališčem želeli specializirati za vzrejo potočnih postrvi, ki naj bi jih vlagali v vode Idrijce.
Pri tem so doslej vztrajali, četudi jim je stroka dopovedovala, da je bila soška postrv nekoč tudi avtohtona prebivalka Idrijce in njenih pritokov.” Projekt raziskave soške postrvi so idrijski ribiči zasnovali skupaj z Zvezo ribiških družin Primorske, Zavodom za ribištvo iz Ljubljane in Ribiško družino Tolmin. Idrijska družina je od vsega začetka raziskavo tudi sofinancirala. Razlog je bil ta, da so se ribiči zavedali pomena avtohtone ribe za ohranitev vrste in športni ribolov. Tudi po zaslugi idrijskih prizadevanj je prišlo do poglobljenih raziskav, saj so bile prve raziskave Zavoda za ribištvo premalo dognane, da bi lahko gradili na njihovih osnovah. Iz nadaljnih genetskih preiskav je bilo ugotovljeno, da imamo tudi v naših vodah čisto soško postrv, ki je po fenotipu zelo podobna potočni postrvi. S to ugotovitvijo sta bila preprečena nestrokovni poseg v vzgojo soške postrvi in velika škoda. Na podlagi navedenih ugotovitev je prišlo tudi do dogovora med Ministrstvom za kmetijstvo in Zavodom za ribištvo o nadaljnji vzreji soške postrvi.
Da se je v treh letih marsikaj spremenilo, zvemo iz Primorskih novic z dne 5. marca 1996. Časopis je v članku Soške so plemenitejše najavil namero, po kateri naj bi potočno postrv v treh letih (do 1998) nadomestili s soško. Leta 1995 so namreč tudi idrijski ribiči začeli uresničevati štiriletni program vračanja soške postrvi v svoj vodni okoliš in se z njim vkjučili v širši nacionalni program repopulacije soške postrvi v naših vodah. Genetske raziskave potočne in soške postrvi, ki jih je leta 1994 v Sloveniji opravil za to usposobljen francoski inštitut, so za del vzorcev iz idrijskih voda, predvsem iz potoka Studenec potrdile, da je soška postrv v njih avtohtona riba. Po mnenju ribičev naj bi bila čista soška postrv prisotna še v nekaterih potokih, na primer v Sevnici in Klavžarici ter v gornjem toku Idrijce nad klavžami. Iz Primorskih novic izvemo, da so se idrijski ribiči že prejšnje leto ukvarjali z vzgajanjem mladic soške postrvi v ribogojnici v Kanomlji, leta 1996 pa so se lotili še vzgoje plemenske jate za pridobivanje iker. Časopis, z dne 5. marca 1996, poroča takole: “Vsaj tisoč mladic soške postrvi, ki jih bodo kupili pri tolminski ribiški družini, naj bi tvorilo začetno jato, okrog 6.000 mladic dveletnic pa bodo vložili v svoj rezervat za vzrejo plemenske jate v odprti vodi. To jim bo omogočilo, da bodo v prihodnjih letih lahko iz idrijskega rezervata izlovili potočno postrv in jo nadomeščali z mladicami soške postrvi, ki jih bodo vzgojili iz iker, nasmukanih v svojih vodah. Že letos (1996) bodo v vse vode okoliša vložili 35.000 kosov soške postrvi (lani so jih vložili okrog 18.000) in samo še 12.000 kosov potočne postrvi (lani še 22.000). Prvič naj bi iz obstoječe plemenske jate sami pridobili 30.000 iker. Da bo njihov načrt uspel, bodo morali letos in prihodnje leto kupiti vsaj še 130.000 iker oziroma zaroda za vlaganje v gojitvene potoke in 40.000 enoletnih mladic za vzgojo v dveletnice. Poleg povečanega odlova potočne postrvi, bodo v lovne vode začeli vlagati sterilno šarenko. Poskrbeti bodo morali za ustrezno zaščito soške postrvi, spoštovati varstveno dobo zanjo in način športnega ribolova. Bodoči ribiči pa se bodo seveda morali naučiti razlikovati čisto soško postrv od križancev.” Leta 1996 je bil sprejet pomemben sklep: za potrebe vzgoje mladic soške postrvi je družina prepovedala ribolov v vseh pritokih Idrijce, razen Kanomljice, Cerknice in v Strugu.
Da se je v treh letih marsikaj spremenilo, zvemo iz Primorskih novic z dne 5. marca 1996. Časopis je v članku Soške so plemenitejše najavil namero, po kateri naj bi potočno postrv v treh letih (do 1998) nadomestili s soško. Leta 1995 so namreč tudi idrijski ribiči začeli uresničevati štiriletni program vračanja soške postrvi v svoj vodni okoliš in se z njim vkjučili v širši nacionalni program repopulacije soške postrvi v naših vodah. Genetske raziskave potočne in soške postrvi, ki jih je leta 1994 v Sloveniji opravil za to usposobljen francoski inštitut, so za del vzorcev iz idrijskih voda, predvsem iz potoka Studenec potrdile, da je soška postrv v njih avtohtona riba. Po mnenju ribičev naj bi bila čista soška postrv prisotna še v nekaterih potokih, na primer v Sevnici in Klavžarici ter v gornjem toku Idrijce nad klavžami. Iz Primorskih novic izvemo, da so se idrijski ribiči že prejšnje leto ukvarjali z vzgajanjem mladic soške postrvi v ribogojnici v Kanomlji, leta 1996 pa so se lotili še vzgoje plemenske jate za pridobivanje iker. Časopis, z dne 5. marca 1996, poroča takole: “Vsaj tisoč mladic soške postrvi, ki jih bodo kupili pri tolminski ribiški družini, naj bi tvorilo začetno jato, okrog 6.000 mladic dveletnic pa bodo vložili v svoj rezervat za vzrejo plemenske jate v odprti vodi. To jim bo omogočilo, da bodo v prihodnjih letih lahko iz idrijskega rezervata izlovili potočno postrv in jo nadomeščali z mladicami soške postrvi, ki jih bodo vzgojili iz iker, nasmukanih v svojih vodah. Že letos (1996) bodo v vse vode okoliša vložili 35.000 kosov soške postrvi (lani so jih vložili okrog 18.000) in samo še 12.000 kosov potočne postrvi (lani še 22.000). Prvič naj bi iz obstoječe plemenske jate sami pridobili 30.000 iker. Da bo njihov načrt uspel, bodo morali letos in prihodnje leto kupiti vsaj še 130.000 iker oziroma zaroda za vlaganje v gojitvene potoke in 40.000 enoletnih mladic za vzgojo v dveletnice. Poleg povečanega odlova potočne postrvi, bodo v lovne vode začeli vlagati sterilno šarenko. Poskrbeti bodo morali za ustrezno zaščito soške postrvi, spoštovati varstveno dobo zanjo in način športnega ribolova. Bodoči ribiči pa se bodo seveda morali naučiti razlikovati čisto soško postrv od križancev.” Leta 1996 je bil sprejet pomemben sklep: za potrebe vzgoje mladic soške postrvi je družina prepovedala ribolov v vseh pritokih Idrijce, razen Kanomljice, Cerknice in v Strugu.