Prva ribiška športna organizacija v Idriji je bila ustanovljena 7. julija leta 1947. Nadela si je ime Ribarska zadruga, kot so se v tistem času poimenovale tudi podobne organizacije v drugih krajih. Idrijska Ribarska zadruga naj bi prevzela skrb za gojitev rib in ribolov v Idrijci ter vseh njenih pritokih in manjših potokih do Stopnika. Ribarska zadruga je štela 49 ustanoviteljev in naknadno vpisanih zadružnikov.
Ustanovno skupščino 7. julija 1947 je vodil znani gozdarski strokovnjak ing. Stanislav Mazi, ki se tudi v naslednjih letih večkrat omenja kot “strokovnjak” v vodstvu idrijskih ribičev. Skupščina je izvolila upravni odbor, ki je štel sedem članov. Prvo vodstvo je izgledalo takole: predsednik je postal Stanko Saksida, podpredsednik Ljubo Kolakovič, tajnik Peter Blaznik, blagajnik Božidar Verbič, odborniki pa so bili še Anton Prebil, Franc Felc in Stanislav Mazi.
Poleg upravnega odbora sta bila organa “zadruge” še nadzorni odbor in skupščina.
Izmed 49 zadružnikov jih je bilo kar 37 iz Idrije, 6 iz Spodnje Idrije, 2 iz Otaleža ter po 1 iz Cerkna, Želina, Plužen in Kanomlje.
Član “zadruge” je lahko postal državljan, ki je prebival v mejah njenega okoliša, s pismeno pristopno izjavo pristal na pravila ter plačal pristopnino in zadružni delež; le-ta je znašal 500 tedanjih jugo-lir.Zadruga je imela obsežna pravila, ki so obsegala 28 členov na sedmih straneh. Pravila so urejala predvsem naslednja vprašanja: ribolovni okoliš, naloge zadruge, pravice in dolžnosti članov, sredstva zadruge, organi zadruge, poslovanje in drugo.
Okoliš zadruge je zajemal vse vode v tedanjem okraju Idrija. Zaščiteni revir za lovljenje plemenk za umetno gojenje rib so določili od lesenega mostu pri rudniški topilnici do Kavčičevega jezu na Idrijci. Ribolov je bil prepovedan od 1. oktobra do 15. marca. Prvi redni občni zbor se je vršil 25. januarja 1948 v prostorih takratnega “Mladinskega doma”. Med drugim so ugotovili, da so se v ribogojnici Na Tomu nahajali štirje valilniki, v katerih se je razvijalo 40.000 iker, ki naj bi “v kratkem postale mlade ribice”. Za leto 1948 so predvideli povečanje kapacitete ribogojnice Na Tomu na valjenje 150.000 iker in rejo 50.000 mladic. Oglejmo si še nekaj podatkov o delovanju Ribarske zadruge do leta 1953. Število zadružnikov se je leta 1949 dvignilo na 67 in leta 1951 na 71 članov, vendar je bilo športnih ribičev precej manj – leta 1949 samo 41 in leta 1951 le 37.
V sezoni 1949 – 1950 je delo zadruge izgledalo takole: izvalili so 130.000 iker lastnega izvora in vložili 110.000 kosov zaroda potočnih postrvi. Vložili so 10.000 iker v Zaspano grapo, 40.000 iker v Ljubevščico in 60.000 iker v Belco. V letu 1949 so nalovili 541 kg potočnih postrvi in 161 kg lipanov v skupni vrednosti nad 63.000 takratnih dinarjev. Leta 1950 so ulov povečali na 603 kg potočnih postrvi in kar 304 kg lipanov. Sestav ribiškega vodstva se je iz leta v leto precej spreminjal. Upravni odbor je leta 1950 štel 8 članov: Predsednik je bil Josip Kenda, podpredsednik Srečko Novak, tajnik Peter Blaznik, blagajnik Stanko Kobal, med odborniki pa je bil Ljubo Kolakovič poimenovan kot “strokovnjak”. Leta 1952 je postal predsednik Jože Kržišnik, tajnik Karel Šebenik, blagajnik Anton Jereb in gospodar vode Ludvik Vončina.
Ribarska zadruga je v dotedanji obliki prenehala delovati leta 1953, njen naslednik pa je postalo športno “Ribiško društvo”. Leta 1954 so delokrog društva skrčili do občinskih meja. Končno je Ribiško društvo leta 1958 dobilo ime “Ribiška družina Idrija”. To lepo ime nosi še danes. O uspešnem delu društvenih članov do leta 1958, ko so letno nalovili že 700 do 900 kg rib, bo govora v naslednjih poglavjih.